Poslanci so javni funkcionarji, ki so pri svojem delu omejeni tudi s pravili o omejevanju nasprotja interesov in o nezdružljivosti funkcij. Če bi bil poslanec aktivno vključen v izvajanje, upravljanje ali nadzorovanje katerekoli pridobitne dejavnosti, bi že neposredno kršil določbe Zakona o Integriteti in preprečevanju korupcije ter Zakona o poslancih.

Imetništvo lastniškega deleža v podjetju samo po sebi ni protizakonito niti neetično, je pa v primeru državnih funkcionarjev to ena izmed okoliščin, ki pri njihovem delovanju povečuje tveganje za nasprotje interesov in korupcijo. Poslanci namreč sprejemajo odločitve, ki z velikim dometom vplivajo na vsa področja življenja državljanov in delovanja podjetij ter drugih organizacij, na prostor, okolje ipd. Zaradi njihove politične povezanosti imajo tudi mavrico vzvodov neformalnega učinkovanja. Pri svojem odločanju in delovanju vplivajo na najrazličnejše interese in obratno – ti interesi vplivajo nanje. Če so osebno ali ekonomsko povezani s katerim od interesov, ki je z njihovo odločitvijo lahko prizadet ali pa okoriščen, potem jim to povsem po človeški plati otežuje, da bi bili nepristranski. ZIntPK v 37. členu na splošno določa, da mora biti uradna oseba pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne ter da svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes.

Stroka pozna več možnosti za omejevanje tovrstnih vplivov na nepristransko odločanje, pri čemer je skrajni ukrep, da se neka okoliščina popolnoma izloči, prepove. Prepovedano je torej, da bi poslanci imeli druge funkcije v državnih organih ali organih lokalne samouprave ali da bi opravljali pridobitno dejavnost in podobno. Velikokrat pa prepoved neke okoliščine ali stanja v primeru poslancev ne bi bila možna, ker ne bi imeli nobenega odločevalca. Za primer lahko damo spremembe zakona o dohodnini, s katerim se spreminjajo dohodninski razredi ali pa davčna obveznost dohodninskih razredov – nekaterim v prid, nekaterim v škodo. Če bi želeli popolnoma izločiti okoliščino nasprotja interesov, ne bi imeli nobenega poslanca za odločanje, saj so vsi državljani, na katere bi odločitev tako ali drugače vplivala. So tudi manj skrajni primeri.

Verjetno pri sprejemanju vsakega predpisa ali izvršne odločitve obstaja pri katerem ali več poslancih ali drugem funkcionarju okoliščina, zaradi katere bi lahko podvomili v njihovo objektivnost. Vsak ima več vlog, je član nekega društva, njegov otrok je vključen v šolski sistem, žena je solastnica nekega podjetja, bratranec vodi javni zavod ali pa ima on sam ali njegov sorodnik podjetje za predelavo odpadkov, gradbeništvo… Na koncu se izkaže, da je razlog za to, da v enakih okoliščinah eden ravna popolnoma drugače kot drugi, v osebni kulturi, na katero pa vpliva tudi širša družbena kultura, vključno z etično kulturo. Naš razvoj v Sloveniji vidimo v tem, da pridemo na raven zrelosti, ko bomo imeli tako pri opravljanju javnih funkcij, kot pri opravljanju gospodarske in druge dejavnosti na mestu vse običajno pričakovane kontrolne mehanizme, kot tudi spodbude za samo-regulacijo ter učinkovit in profesionalen zunanji nadzor. Temu bo potem lahko bolje sledila osebna etična kultura, da bodo pristojni funkcionarji sprejemali odločitve v dobro vseh državljanov in širšega okolja ter nadrejeno kakršnimkoli osebnim interesom, državljani pa jim bomo v tem zaupali.

V konkretnih primerih dostikrat ne vemo, ali je npr. neki poslanec dejansko zlorabil svojo funkcijo in povezanost z vladajočo stranko za to, da vpliva na vlado, da bi ta npr. sprejela uredbo, ki bi njegovemu podjetju ali njegovim drugim interesnim sferam prinesla dodaten zaslužek. Pomembno pri tem pa je, da se o tem morda ne bi spraševali, če bi se novinarji in preko njih javnost brez dvoma lahko prepričali, da so te spremembe zelo dobro strokovno utemeljene, če bi o njih bila vodena odprta razprava z vsemi deležniki, če bi spremembe temeljile na že uveljavljeni dobri praksi in bi bili zasledovani cilji  logični ter tudi verjetno izkazani. Zelo bi pomagalo k dvigu zaupanja tudi to, da bi poslanci in drugi funkcionarji imeli kodeks ravnanja in bi njihova prisega vključevala odgovorno, profesionalno in etično ravnanje. Pomagalo bi tudi, če bi politične stranke kandidate za poslance in druge funkcionarje izbirale po vnaprej določenem postopku in kriterijih osebne primernosti ter strokovne in izkustvene ustreznosti, kot to že velja recimo za člane uprav in nadzornih svetov bank in zavarovalnic v EU. Lahko bi se dogovorili, da je poslanec npr. lahko samo nekdo, ki se izkaže vsaj z minimalnimi preteklimi rezultati oz. dosežki na področju delovanja v skupnosti, ki so vplivali na napredek znotraj le-te, pa čeprav le na mikro ali lokalni ravni. Včasih so osnovnošolcem podeljevali priznanja za delo v razredni skupnosti – zakaj ne bi tega poskusa ozaveščanja o pomenu dela v skupno dobro (ang. public service in/ali community organizing) ohranjali in nadgrajevali še naprej? Če pa pogledamo Zakon o državnih funkcionarjih na primer, je v njem že v drugem členu omenjen osebni dohodek in potem je osebnemu dohodku posvečeno celo drugo poglavje tega zakona, v tretjem poglavju so urejene pravice funkcionarjev po prenehanju mandata, v četrtem druge pravice in zakon se konča s petim vsebinskim poglavjem o varstvu pravic funkcionarjev. Niti enega člena ni v tem zakonu o dolžnostih naših državnih funkcionarjev, o njihovi odgovornosti do javne službe, državljanov, o delovanju v javnem interesu in izogibanju primarnosti zasebnih interesov. Res je, da črka na papirju nič ne spremeni, se pa s tem udejanja izhodiščni ton z vrha in se zgradi pomembna osnova za prenos v življenje.

Sicer menim, da etičnost Slovencev na splošno ni nič boljša ali slabša od etičnosti drugih evropskih narodov. Razlika je v tem, kakšno okolje ima katera država; ali imamo sistemske spodbude, da bi se državljani, kot tudi podjetja in na prvem mestu naši predstavniki v najpomembnejših institucijah – državni funkcionarji – obnašali odgovorno, profesionalno, etično. Menim, da ima Slovenija že zadostne in kvalitetne temelje, da postane odlična država tudi v tem smislu. Veliko pa bi še morali narediti na tem, da državni ustroj postane na vseh področjih in ravneh bolj sinhrono organiziran, učinkovit, discipliniran in profesionalen; da bi bilo v odločitvah in praksah državnih organov več spodbud za odgovorno in etično ravnanje posameznikov, podjetij in drugih organizacij ter več razumnih in uravnoteženih odvračil za neodgovorno in neetično ravnanje.

Andrijana Bergant