Stroka na področju skladnosti poslovanja v Sloveniji šele nastaja, zato je tudi poznavanje tega področja v marsikaterem podjetju še vedno šibko. Zadnji dogodki so me na to ponovno spomnili.

Pri meni se je oglasil znanec, ki opravlja funkcijo v vodstvu enega večjih slovenskih podjetij. Pred njimi je izziv. Zaradi kompleksnosti svojih poslov, vedno bolj zapletenega pravnega okolja in nekaj škandalov, v katere so bili vpleteni, so pričeli razmišljati o vzpostavitvi funkcije skladnosti poslovanja v podjetju. Hkrati se jim vedno pogosteje dogaja, da jih poslovni partnerji, kupci iz mednarodnega okolja, pred sklepanjem pogodb prosijo za določena zagotovila, da obvladujejo korupcijska tveganja pri svojem poslovanju. Nekateri tuji poslovni partnerji tudi že v predloge pogodb vnašajo določbe, ki podjetju nalagajo odgovornost, če se samo ali kateri izmed njegovih podizvajalcev zaplete v korupcijska ravnanja. Skratka, več kot očitno je, da se je okolje, v katerem deluje podjetje, spremenilo. Zato se morajo temu prilagoditi.

Problem je, da nihče v vodstvu prav natančno ne ve, kaj to je – funkcija skladnosti. Slišali so za Siemens in kako so tam po velikih korupcijskih škandalih vzpostavili močan in robusten Compliance na globalni ravni. Vendar je v slovenskem prostoru dostopne malo domače literature in še manj praktičnih zgledov iz domačih podjetij, kako k temu pristopiti.

Prva ideja, mi je povedal znanec, je bila, da se mora podjetje razgledati po trgu delovne sile. Če bodo našli pravega kandidata, bo ta poskrbel za pravilno umestitev, organizacijo in delovanje skladnosti. Kadrovska služba je predlagala dva kandidata. Eden je bil pravkar upokojeni kriminalist, drugi je imel za seboj več letno kariero v podjetju za varovanje.

Ko sva z znancem o tem debatirala, sva ugotovila, da so imeli pri iskanju kandidatov v osnovi napačen fokus. Morda so bili napačni njihovi vhodni podatki, vendar funkcija skladnosti ni nadomestek za varnostno službo. Res je, da tveganja za skladnost v enem delu izhajajo tudi iz tveganj, za katera je primarno zadolžena korporativna varnost, vendar to še zdaleč ni vse, kar je v pristojnosti funkcije skladnosti. Znancu sem izročil nekaj literature in ga usmeril na trenutni standard ISO 19600. Predlagal sem mu tudi imeni dveh kandidatov, ki ju lahko pokliče na pogovor. Eden je pravnik, ki dela v Sloveniji na področju obvladovanja korupcijskih tveganj, druga je sociologinja, ki dela v britanskem proizvodnem podjetju in skrbi za področje skladnosti poslovanja v naši regiji.

Kaj so v podjetju naredili in kako so se naposled odločili, še ne vem. Sama izkušnja pa je dragocena, ker spomni na to, kako v povojih je poznavanje stroke na področju skladnosti v Sloveniji in kako veliko je še priložnosti na tem področju.

Še na eno stvar sem spomnil znanca. Če želijo vzpostaviti funkcijo skladnosti tako, kot se spodobi, mora vodstvo temu dati 100 % podporo in to tudi izdatno komunicirati v podjetju. Tako uprava kot nadzorni svet. Kar pa pomeni, da morajo najprej sami pri sebi razčistiti, zakaj takšno funkcijo želijo in biti hkrati pripravljeni na to, da jim bo pooblaščenec za skladnost prej ali slej prinesel tudi novice ali ugotovitve, ki njim samim ne bodo najbolj prijetne. Kar pomeni, da morajo funkciji skladnosti dati ustrezno stopnjo samostojnosti in neodvisnosti. Dolgoročno se jim bo to obrestovalo. Vodstvo podjetja, ki je kot zakoniti zastopnik prvo odgovorno za zakonitost poslovanja, bo sproti seznanjeno katerim tveganjem za (ne)skladnost so kot podjetje izpostavljeni in v kakšni kondiciji je notranje upravljanje podjetja. Tako bo vodstvo lahko sproti sprejemalo ukrepe za obvladovanje tveganj, krepilo kakovost notranjega upravljanja in gradilo trdnejšo organizacijsko kulturo. S tem bo zmanjševalo tudi tveganje vodstva, da bodo ob neželenih dogodkih deležni sankcij državnih organov, da bi se v podjetju dogajala kazniva dejanja ter škoda, predvsem pa bodo zmanjševali tveganje, da bi bil ogrožen ugled podjetja na trgu. Kar pa je vedno slabo za posel.

Rok Praprotnik
vodja strokovnega odbora EISEP