Notranji klepetalnik, ki odgovarja zaposlenim, nas je razbremenil, dokler ni podal napačnega odgovora, na katerega se zaposleni zdaj sklicuje. Pridobimo na hitrosti in se hkrati izpostavimo tihemu tveganju, ki ga UI ne prepozna.

Ob upoštevanju zgoraj naštetega, lahko ugotovimo, da je umetna inteligenca naše ozko grlo premaknila z ustvarjanja na preverjanje. Prej smo bili avtorji, ki smo stežka prišli do prvega osnutka. Zdaj smo uredniki zasuti z neskončno množico osnutkov, od katerih je vsak videti dokončan.

Z uporabo UI smo hitrejši, ali smo tudi boljši?

Lahko smo boljši z obvladanjem veščin, ki so potrebne za preverjanje UI ustvarjenih izdelkov in niso enake tistim, s katerimi te vsebine sami ustvarjamo.

Naučimo se zaznavati odsotnosti.

Navadno smo osredotočeni na pregledovanje tega, kar je zapisano, medtem ko je pri izdelku UI nezanemarljivo tudi to, česar ta ne vsebuje. Vprašajmo se, kaj bi tu moralo biti, pa ni.

Poznajmo lastno poslovno okolje.

UI pozna splošno prakso, ne pozna pa razlogov, zaradi katerih je določeno pravilo pri nas strožje, kot je drugod. UI ima spletni spomin, mi pa institucionalnega.

Podvomimo v prepričanost trditev UI in poiščimo neskladja med njimi.

UI deluje samozavestno in nezmotljivo. Nikoli nam ne odgovori, da nečesa ne ve, ponudi nam cele stavke s precejšnjo mero prepričanosti. Naša dodana vrednost je v vprašanju, ki ga postavimo potem, ko so vsi drugi že zadovoljni. Vključno z UI, ki lahko svoje stališče spremeni, ko ga/jo/ono vprašamo, kako prepričan je v svoje navedbe.

Če bo torej kdo od nas postal nadomestljiv, to ne bo najpočasnejši med nami, temveč najhitreje prepričani.

Dvomimo v to?

Kristina Lazarevič Padar, svetovalec nadzornik, Banka Slovenije in Asistentka raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Ljubljana, 31. avgust 2026